Dojenje – Pravilna prehrana novorojenčkov in dojenčkov

Kaj lahko mati, otrok in zdravstveno osebje storijo za uspešno dojenje? Kako nastaja mleko? Zakaj otrok sesa?

Mala Eva se je rodila prezgodaj skoraj dva meseca pred izračunanim datumom poroda. Mamica je bila prestrašena in zaskrbljena. V tistih časih pri nas še ni bilo “transporta in utero”, ko pri grozečem prezgodnjem porodu mati in otroka v njenem trebuhu premestijo v osrednjo porodnišnico, kjer je vse prilagojeno čim boljši zdravstveni oskrbi večine možnih zapletov pri nedonošenčkih. Tako se je po rojstvu zgodilo, da so Evo takoj odpeljali iz porodnišnice, kjer je bila rojena, v Ljubljano.

Na koncu obiska si je mamica poiskušala izbrizgati iz dojk nekaj mleka za deklico, vendar je kljub naporu komaj napolnila dno posode. Hudo ji je bilo, a potolažili so jo, da bo vsak mililiter mleka za malo Evo prav dobrodošel.

Ko je čez nekaj tednov Eva prerasla svoj inkubator in so jo preselili v posteljico, je bila že prav krepka deklica in mati je prišla, da bo ob deklici dan in noč, da se bosta naučili nege in hranjenja. Toda prvi dan ni bilo v njenih prsih skoraj nič mleka. Pa so ji vseeno položili Evo k prsim in z nekaj vaje je pričela deklica sesati pri mamici. In mleko se je postopoma vračalo. Bolj, ko je deklica sesala, več je bilo mleka zanjo. In ob odpustu je bila Eva polno dojena. Mati jo je nato dojila do leta in pol, samo s svojim mlekom pa jo je hranila vse do 4. meseca starosti.

Kaj nam dogajanje v Evinem poporodnem obdobju lahko pove o najboljšem načinu naravnega hranjenja, o dojenju?Zgodba brez dvoma prispeva k prepričanju, ki ga potrjujejo mnoge raziskave v svetu, da je velika večina žensk, kljub različnim težavam, sposobna polno dojiti svoje otroke, če se tako odločijo zgodaj (že pred nosečnostjo) in kadar imajo oporo pri partnerju, v svoji družini in pri zdravstvenem osebju. Večina otrok se pri nas rodi ob izračunanem terminu poroda in še zdaleč nimajo toliko dodatnih zapletov, kot jih lahko pričakujemo pri nedonošenčkih. Pa je vendar tudi v takih okoliščinah mogoče uspešno spodbuditi in vzdrževati dojenje!

Tako ni pretirana trditev, da več kot 95% zdravih žensk lahko polno doji svoje otroke (podatek iz slovstva Svetovne zdravstvene organizacije).

Za uspešno dojenje pa je potrebno ob zgodnji odločitvi, tudi nekaj okoliščin, ki jih lahko ustvari pravilno izobraženo zdravstveno osebje.

Dojenje po vsem svetu pridobiva na veljavi

Po vsem svetu, pod vodstvom Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) in Sklada združenih narodov za pomoč otrokom (UNICEF), se je v letu 1991 pričela pobuda za “Novorojenčkom prijazne porodnišnice” (NPP)

Temelja te pobude sta dva:

• omogočiti vsem materam prosto izbiro naravnega in najboljšega načina hranjenja svojih novorojencev, to je dojenja, z zgodnjim pričetkom že v prvi uri po rojstvu, s pisnimi navodili o dojenju, poukom mater o dojenju, sobivanjem otrok in mater v isti sobi in dojenjem po želji.
• prepoved podarjanja ali omogočanja nakupa nadomestkov za materino mleko po znižanih cenah ter opustitev uporabe stekleničk in cucljev za hranjenje otrok v porodnišnicah, brez dodajanja umetne prehrane kot nadomestkov za materino mleko..

To pobudo privzemamo, za več kot 10.000 že NPP imenovanimi porodnišnicami po vsem svetu, tudi v Sloveniji. Naš cilj je, da bi čim več mamic izključno dojilo svoje otroke do 4. – 6 meseca starosti, nato pa bi ob uvajanju ostale ustrezne hrane, po želji dojile vse tja do otrokovega 2. leta starosti ali še dalj.

 

Kaj lahko storijo mamice, da bodo več in dalj časa dojile?

Seveda bi lahko z zelo zanimivimi nasveti in podatki o dojenju napolnili kar zajeten šop revij kot je “Mama”. Poiskusimo z nekaj najbolj osnovnimi podatki in napotki za najboljši naravni način hranjenja novorojencev in dojencev do 4. – 6. meseca starosti.

Dojke

Pisanje o dojenju se navadno pričenja z opisom razvoja dojk, ki se zastavi pri otrocih že v maternici. Kot smo opisali v prvi številki “Mame”, se kar veliko novorojenčkov rodi z oteklimi dojkami. Iz nekaterih se izloči celo nekaj kapljic mleka – “čarovniško mleko”. Seveda to ni prav nič podobno kasnejšemu dojenju, saj dojke do pubertete popolnoma “presahnejo”. Pri deklicah se prebudijo šele ob hormonskem zorenju (puberteti), ki nastopi med 10. in 12. letom starosti. Ob delovanju dveh hormonov, ki se imenujeta progesteron in estrogen, se nato dojki dokončno razvijeta v 2 do 3 letih. Kljub temu se dojki tudi kasneje z leti ves čas spreminjata.

Največje spremembe dojk se zgodijo prav med nosečnostjo. Pri mnogih ženskah je vidno povečanje prsi med nosečnostjo že po 5 do 8 tednih. Priprava dojk na dojenje pa je med nosečnostjo tako učinkovita, da bi lahko že po 16 tednih (4 mescih nosečnosti) ženske dojile, če bi bila odstranjena zavora, ki jo izvaja med nosečnostjo posteljica.

Kaj se dogaja po rojstvu otroka z materinima dojkama?

Zaradi odstranjene zavore, ki jo izvaja med nosečnostjo posteljica, se dojki napolnita z mlekom. To prvo mleko imenujemo “kolostrum”, po slovensko “mlezivo”. Vsebuje izredno veliko obrambnih snovi, beljakovin in rudnin, zato mu pravijo tudi kar “prvo cepljenje” in je za vsakega novorojenčka zelo pomembno. Med prvimi 30 in 40 urami po rojstvu se nato mlezivo spremeni, izloča se vse več mlečnega sladkorja (laktoze) in volumen mleka naglo narašča. Matere, ki hranijo otroke po želji navadno opazijo prvi naval mleka iz dojk med 24 in 48 urami po porodu.

Količina mleka

Dojenje terja dokaj veliko porabo energije. Zato je tudi v tem naravnem postopku vgrajen varnostni mehanizem. Vkolikor dojenje ni potrebno (ni sesanja, ni izbrizgavanja mleka iz dojk), se izločanje mleka samo po sebi postopoma popolnoma ustavi. Nasprotno pa veliko “povpraševanje” (sesanje, izbrizgavanje) povzroči tvorbo vedno večjih količin mleka. Taki mehanizmi so skupni tako človeku kot tudi ostalim sesalcem.

Količino mleka, ki nastaja v dojkah, ne določajo samo materini hormoni ali velikost in oblika dojk, temveč predvsem učinkovitost sesanja oz. praznjenja mleka iz dojk.

Kako se dojenje vzdržuje?

Znano je, da uspešno dojijo tiste mamice, ki so resnično prepričane, da lahko za otroka zagotove dovolj svojega mleka. Take matere bodo lahko polno dojile celo v zelo neugodnih pogojih in ob napornem delu, kot to vsak dan počne veliko žensk po svetu.

Fiziološko sta pri vzdrževanju dojenja pomembna dva materina refleksa.

1. Pri prvem, ki zagotavlja nastajanje mleka v dojkah, sodeluje hormon prolaktin. Izloča se iz sprednjega dela možganske žleze z notranjim izločanjem, ki jo imenujemo možganski privesek. Dražljaj za izločanje prolaktina je sesanje bradavice na dojki. Hormon pospešuje nastajanje mleka v dojki. Ima pa še dodatne učinke s katerimi v ledvicah povzroča zadrževanje vode in soli v telesu. Verjetno je udeležen tudi pri podaljšanju poporodne neplodnosti pri doječih ženah.
2. Drugi hormon, ki pomembno sodeluje pri izločanju mleka iz dojk, se imenuje oksitocin in nastaja v zadnjem delu možganskega priveska. Tudi nastajanje tega hormona pospešuje sesanje pri dojkah. Izloča se v kratkih izbruhih, ki povzroče krčenje celic v mlečnih žlezah in iztiskanje mleka v mlečna izvodila (od koder ga otrok lahko posesa). Matere lahko zaznajo ta refleks “iztiskanja mleka” kot občutek toplote ali rahlega zbadanja v prsih. Nekatere pa občutijo povečan pritisk v dojkah. Obenem se sprožijo tudi rahli krči maternice, ki so pri nekaterih ženskah tudi boleči. Pomembno je, da doječe matere poznajo te občutke in jih po nepotrebnem ne skrbi normalno dogajanje v njihovem telesu.

Oba omenjena hormona imata vpliv tudi na materino počutje in telo. Prolaktin naj bi bil ključen za vzpodbujanje materinskega vedenja pri različnih živalskih vrstah. Novejše raziskave kažejo, da ima tudi oksitocin “povezovalno” delovanje na odnos med materjo in njenim otrokom.

Zanimivo je, da se pojavi refleks “iztiskanja mleka” ne samo ob sesanju otroka pri dojki, temveč ga sprožijo tudi vidni dražljaji, vonj po otroku, ali otroški jok. Pri nekaterih ženskah sproži refleks fizična bližina otroka ali celo misel na otroka, kar se pojavi lahko celo več let potem, ko je dojenje že prenehalo.

Obratno pa se dogaja pri izjemno neprijetnih ali bolečih dogodkih ali duševnih stiskah, ko pride do oviranja tega refleksa in hkrati tudi do zmanjšanja dojenja.

Kako lahko sami novorojenčki prispevajo k uspešnemu dojenju?Donošen in zdrav novorojenček pride na svet odlično opremljen za uspešno dojenje/preživetje. Kakor ostali sesalski mladički, zna tudi človeški novorojenček že takoj po rojstvu priplezati do materine dojke, poiskati z usti bradavico in pričeti sesati kolostrum oz. mlezivo.

Tudi pri otroku so prisotni zanesljivi refleksi, ki hkrati vzpodbujajo nastajanje mleka v dojki in omogočajo vzdrževanje dojenje.

“Iskalni refleks”

povzroči, da otrok aktivno išče bradavico s široko odprtimi usti. Pri lačnem novorojenčku lahko izzove refleks že rahel dotik lica. Hitro se bo z obrazom obrnil k dražljaju in poiskušal z usti ujeti bradavico.

“Sesalni refleks”

se sproži ob dotiku otrokovega ustnega neba. Ob novejših študijah so z ultrazvočnimi aparati ugotovili, da je gibanje spodnje čeljusti in jezika med “sesanjem” podobno molzenju bradavice, ki mora biti globoko v ustih otroka. Tako je izraz “sesanje” morda nekoliko neprimeren, ker dojenček bradavice ne sesa, marveč jo “molze”. Pravega slovenskega izraza za tako “sesanje” še nimamo.

Opisana refleksa, ki sta bistvena za preživetje otrok, sta močno izražena že neposredno po rojstvu. Celo mnogi nedonošenčki praviloma veliko prej lepo pijejo pri dojkah mater, kot so sposobni piti po cuclju iz stekleničke.

Zato je nujno, da se omenjeno prirojeno in nagonsko vedenje otroka čim prej po rojstvu okrepi v pravilno naučeno vedenje.

Uporaba cucljev in “pomirjevalnih dudk” lahko novorojenčke nauči neprimernega delovanja ust, ki nato moti pravilno dojenje.

Kdaj začnemo dojiti?

Za pravilno spodbujanje dojenja je izjemno pomembno pričeti dojenje že v prvi uri po rojstvu. Tedaj so otrokovi refleksi in materina občutljivost za novorojenčkove dotike, največji.

Idealno bi bilo, ko bi zdrav otrok in mati v vseh porodnišnicah lahko ostala ves čas skupaj v tesnem dotiku kože na kožo. Na Švedskem so ugotovili, da sta ločitev od matere in uporaba sredstev proti bolečinam med porodom dejavnika, ki sta najpogosteje povezana z neuspešnim dojenjem.

Po zgodnjem stiku med materjo in novorojencem, naj mati otroka doji kolikor krat in kolikor dolgo se ji zdi primerno. V veliko pomoč doječim materam doma bodo tudi pri nas v kratkem na novo ustanovljene laične skupine žensk za pomoč in podporo pri dojenju.

Ovire za dojenje

Za uspešno dojenje je pomembno, da odstranimo vse tiste dejavnike, ki bi lahko zmanjšali trajanje, učinkovitost in pogostnost dojenja.

To so: omejevanje časa podoja, dojenje samo ob redno določenem času, nepravilno pristavljanje otroka k prsim, uporaba cucljev in dud ali drugih tekočin, morda celo nadomestkov za materino mleko. Taka hrana ne samo zmanjšuje otrokov apetit, ampak tudi ogroža otroka zaradi povečanega tveganja za okužbe in kasnejše alergije.

Položaji za dojenje:

Neposredno pred dojenjem otroka obrnite s celim telesom proti sebi, telo in glavica morata ostati v isti ravnini. Bradavica naj bo v višini njegovega noska. Z bradavico se dotaknite otrokove ustnice. Tedaj bo široko odprl usta in iztegnil jezik. To mu bo omogočilo pravilno prisesanje na bradavico. Globoko v otrokova usta mora priti vsa bradavica in velik del kolobarja.

Mame z velikimi prsmi si lahko podprejo dojko tako, da jo od spodnje strani objamejo s štirimi prsti, palec pa je nad bradavico. Na ta način dojka ne bo ovirala otroka pri dihanju in hranjenju.

1. Dojenje v ležečem položaju: Na ta način je materam navadno lažje dojiti takoj po porodu. Tako se izognejo bolečinam zaradi prerezanega presredka. Tudi za mlado, od poroda utrujeno mati, je tak položaj najbolj udoben.
2. Dojenje v sedečem položaju: Otrok lahko leži na levi roki in se hrani na levi dojki (in obratno) – glavica je naslonjena v pregibu komolca, roka podpira telo. Nekaterim materam pa bolj ustreza položaj, ko otrok leži na levi roki in sesa pri desni dojki (in obratno). Pri tem roka podpira glavico in so otrokove noge obrnjene pod komolcem proti nasprotni pazduhi od dojke, na kateri pije.

Nekaj praktičnih nasvetov za uspešno in prijetno dojenje

• Mamica, ki doji, naj bo sproščena in kolikor je mogoče brez skrbi.
• Ob dojenju se udobno namestite: podprite si hrbtenico in roko, na katero je naslonjen otrok (lahko z navadnimi blazinami ali s posebno blazino za dojenje).
• Najbolje je dojiti, ko si otrok in mati to želita.
• Kadar se otrok od lakote močno razjoče, bo težko pravilno zagrabitl bradavico. Najprej ga potolažite, nato bo dobro pil pri prsih.
• Zaradi različne sestave mleka na začetku in na koncu posameznega dojenja (na začetku ima mleko več tekočine in beljakovin, na koncu pa ima več maščob) naj otrok najprej popolnoma izprazni eno dojko, šele nato lahko po želji sesa tudi na drugi.
• Da bo otrok prejel res vse potrebne sestavine mleka naj vsako dojenje traja ustrezno dolgo. Dojenja ni potrebno časovno omejevati.
• Po dojenju na eni dojki izpahnita zrak iz želodca (˝podrite kupček˝). Zrak v želodcu otroku daje občutek polnosti, ki bi ga utegnil motiti pri nadaljnjem dojenju.
• Med nočnim hranjenjem ni potrebno prižigati luči in otroka tudi ne previjati, razen kadar je zelo moker.
• Nič ni nenavadno, če v prvem tednu po rojstvu novorojenec zahteva hranjenje tudi po 15-krat v 24. urah. Dojenje bo spodbudilo nastajanje dovolj velikih količin novega mleka in razmiki med dojenji bod zato vse večji. Vendar naj ti razmiki ne bi bili daljši od 4 do 6 ur.
• Pijte dovolj tekočine.

Vir: sigov.si