Alzheimerjeva bolezen je progresivna nevrološka motnja pri kateri pride do skrčenja (atrofije) možganov zaradi propadanja možganskih celic. Posledično se bolezen klinično pokaže kot demenca, kjer so okvarjene različne možganske funkcije, kar okrni kakovost življenja in povzroča odvisnost od drugih.
Alzheimerjeva bolezen je najpogostejša oblika demence saj predstavlja približno 60 do 70 odstotkov vseh oblik demence. Pogostost bolezni narašča s starostjo. Bolniki zboleli za to boleznijo so v 80% starejši od 75 let.
Razlog za propadanje možganskih celic in nastanek Alzheimerjeve demence je nepravilno delovanje možganskih proteinov, ki motijo normalno delovanje nevronov in sprožijo kaskado dogodkov, ki vodijo v celično smrt možgganskih celic. Glavna proteina, ki se napačno zvijata in okvarjata celice sta Tau protein, ki v celici tvori pentlje in amiloid beta protein, ki tvori plake zunaj celic.
Glavni znak bolezni je izguba spomina. Glavni zgodni znaki bolezni so pozabljanje nedavnih dogodkov, pogovorov in otežkočeno poimenovanje stvari, vse to in še druge podobne težave pa motijo vsakodnevna opravila in dejavnosti. Ko bolezen napreduje oseba z Alzheimerjevo boleznijo razvije hude motnje spomina in izgubi sposobnost opravljanja vsakodnevnih opravil. Hkrati pa tudi postane odvisna od tuje pomoči.
Med preostale simptome, ki še lahko spremljajo bolezen sodijo:
- Motnje koncentracije in abstraktnega mišljenja
- Slabša presoja in sprejemanje odločitev
- Oteženo planiranje in opravljanje vsakodnevnih opravil
- Sprememba značaja in obnašanja
Med funkcijami, ki ostanejo dlje časa neprizadete pa sodijo branje, pripovedovanje pravljic, petje, poslušanje glasbe, ples, risanje in ustvarjanje.
Diagnoza Alzheimerjeve demence poteka preko različnih vprašalnikov, ki preverijo delovanje različnih možganskih funkcij. Seveda je pomembna tudi anamneza bolnikovih težav, spremljajočih bolezni in klinični pregled. Včasih pa lahko tudi svojci ali bolnik sam že prepozna simptome demence. Za razjasnitev neznačilne klinične slike se lahko opravi tudi slikanje glave, kjer je ponavadi značilna atrofija temporalno in parietalno. Definitivno diagnozo pa se lahko postavi le z biopsijo in patohistološkim pregledom biopta, česar pa se v klinični praksi ne poslužujemo.
Bolezni zaenkrat še ne znamo pozdraviti. Zdravljenje zato poteka le simptomatsko s čimer skušamo karseda izboljšati kvaliteto življenja kar je pomembno tako za bolnika kot za njegove najbližje.