Jernej Šugman ni samo izvrsten igralec, ampak človek z veliko začetnico. Je eden redkih moških, ki brez sramu prizna, da joče. Neizmerno čustven gentleman, ki še fantu v krilu pridrži vrata.
Začniva na začetku. Kam seže vaš prvi spomin?
Prva stvar, ki se je spomnim, je, da sedim v stajici pred oknom in mama me z nečim hrani. Moral sem biti še izredno mali, kajti drugih spominov iz tega obdobja nimam.
Ste že kot otrok zabavali vse okoli sebe, vzbujali pozornost?
V zgodnjem otroštvu zagotovo, potem pa se je v osnovni in srednji šoli moj talent izgubil. Komaj na akademiji se je moje nastopaštvo ponovno izpostavilo. V najstniških letih sem bil precej sramežljiv. Marsikatera punca mi je rekla, da je bila zaljubljena vame, a tega sploh nisem vedel.
Kakšen vpliv so na vas kot otroka imele avtoritete, učitelji, starši?
Še danes imam nekaj avtoritet, ki jih zelo spoštujem, in s temi osebami težko navežem tesnejši stik. Včasih sem bil še posebej nagnjen k pretiranemu strahospoštovanju, na škodo odnosa.
So vam povzročile kakšno travmo?
Moram reči, da mi pretiranih travm niso povzročili, sicer pa so travme nekaj, kar spremlja vse ljudi, in so sestavni del življenja, celo oblikujejo nas.
Česa vas …