Jernej Šugman ni samo izvrsten igralec, ampak človek z veliko začetnico. Je eden redkih moških, ki brez sramu prizna, da joče. Neizmerno čustven gentleman, ki še fantu v krilu pridrži vrata.
Začniva na začetku. Kam seže vaš prvi spomin?
Prva stvar, ki se je spomnim, je, da sedim v stajici pred oknom in mama me z nečim hrani. Moral sem biti še izredno mali, kajti drugih spominov iz tega obdobja nimam.
Ste že kot otrok zabavali vse okoli sebe, vzbujali pozornost?
V zgodnjem otroštvu zagotovo, potem pa se je v osnovni in srednji šoli moj talent izgubil. Komaj na akademiji se je moje nastopaštvo ponovno izpostavilo. V najstniških letih sem bil precej sramežljiv. Marsikatera punca mi je rekla, da je bila zaljubljena vame, a tega sploh nisem vedel.
Kakšen vpliv so na vas kot otroka imele avtoritete, učitelji, starši?
Še danes imam nekaj avtoritet, ki jih zelo spoštujem, in s temi osebami težko navežem tesnejši stik. Včasih sem bil še posebej nagnjen k pretiranemu strahospoštovanju, na škodo odnosa.
So vam povzročile kakšno travmo?
Moram reči, da mi pretiranih travm niso povzročili, sicer pa so travme nekaj, kar spremlja vse ljudi, in so sestavni del življenja, celo oblikujejo nas.
Česa vas je bilo kot otroka najbolj strah?
Spomnim se, da sta se oče in mama enkrat pošteno sprla. Bilo je nekaj loputanja in takrat me je misel, da bi izgubil koga od staršev, da bi šla narazen, močno pretresla.
Ste doživeli še kakšno izkušnjo, ki je v vas vzbudila neizmeren strah?
Bilo je med služenjem vojaškega roka na Brionih. Odpravil sem se plezat na skalne pečine, ki so se strmo dvigovale iz morja. Kljub prepovedi sem se povzpel na skale in od začetka je bilo kar enostavno. Vse tja do petnajstega metra, ko se nisem bil sposoben premakniti več –nikamor. Dobrih deset minut sem visel v steni, in takrat se mi je celo dvakrat odvrtel film življenja. Bilo je naravnost srhljivo, saj nisem vedel, kaj storiti. Ena izmed možnosti je bila, da se vržem dol, nakar sem od vsega napora dobesedno hlastal in tolkel ob skale ter priplezal do vrha. Še danes ne vem, kako mi je to uspelo. Zagotovo ni šlo za nedolžno izkušnjo, saj mi je pustila trajne posledice, strah pred višino.
Ste zaradi tega manj adrenalinski človek?
Res je, nisem kaj prida »adrenalinc«. So ljudje, ki jih blazno privlačijo motorji, hitri avtomobili. Jaz največji adrenalin doživim na odru.
Lahko ta občutek opišete z besedami?
Doživim ga redkokdaj, a je občutek božanskosti. Takrat občutim neki predor, medij med občinstvom in nečem, česar ne znam poimenovati, zato mu rečem božje.
Bi ga lahko primerjali z najboljšim seksom?
Morda je nekaj podobnega. V vsakem primeru gre za trenutek samopozabe, ki je prisoten tudi pri seksu. Izredno stanje, v katerem za hip izgubiš samega sebe.
O vašem zasebnem življenju vemo zelo malo. Kako vam uspe zadržati distanco do vse bolj agresivnih medijev?
Če sem povsem iskren, menim, da sem bolj zanimiv na odru kot pa v zasebnem življenju. Dejansko ne maram, da ljudje kaj dosti vedo o meni.
Kakšen tip človeka ste?
O sebi je vedno najtežje govoriti. Lahko bi rekel, da sem mavrica človeštva. V sebi nosim najrazličnejša stanja. Ko sem v slabi koži, opazim, da so v meni celo takšne lastnosti, ki mi niso všeč. Spet drugič pa čutim, da znam biti tudi plemenit.
Kaj vas zadovoljuje, bogati?
Ena redkih stvari, ki me najbolj napolni z energijo, je umetnost. Kadar jo izvajam in konzumiram. Estetika v najširšem pomenu besede je tisto, kar mi daje smisel. Morda je prav zavoljo prej omenjenih ekstatičnih trenutkov na odru vredno početi ta poklic.
Zaradi vašega poklica ste še dodatno povezani s humorjem, s smehom. Kaj pa vas najpogosteje spravlja v jok?
Največkrat se zjočem od ganjenosti. Ko vidim, da nekdo dobro igra, me gane do solz. Pa ni pomembno, da je solzava scena, ki hoče, da se ljudje jočejo. Bolj me gane, če začutim, kako dobro igralec zajame lik. Iz mladosti se spomnim, da sem ob zmagi Bojana Križaja potočil kako solzo. In v primeru krivice, čeprav sem takrat bolj besen kot solzav. Mučene ali pretepene živali, zlorabljeni otroci, to pa me naredi živalskega.
In kakšni ste v navalu besa?
Imam psa, ki se mu v stanju besa dvigne greben. Nisem ravno tako poraščen, zato se mi to ne vidi, me pa preplavijo mravljinci po hrbtenici navzgor do temena in takrat se moram odstraniti …
Ste tudi fizično bolj agresivni?
Že dolgo se nisem tepel, če to mislite. (smeh)
Kakšen odnos gojite do cinizma?
Poznam ljudi, ki so na različne načine cinični. So vrste cinizma, ki so mi zelo všeč, in tiste, ki jih ne maram. Bolj blizu so mi ljudje, pri katerih je cinizem izraz njihovega humorja in inteligence. Gre za sestop iz situacije in pogled nanjo od zunaj, kar je lahko znak pobega pred stanjem ali znak intelekta. Tudi sebe vidim v nekaterih situacijah kot cinika, in bojim se, da bom v starosti prekleto ciničen.
Kako pa sebe gledate kot igralca?
Zelo težko. Igra je nekaj, kar poteka v meni, v notranjih organih, in kadar se gledam, vidim samo zunanje organe, ki ne kažejo iste slike, kot jo občutim na odru. Veliko raje se imam, če igram, kot če se gledam, ko igram.
Se znate spopasti z neuspehom?
So trenutki, ko me prevzamejo črne misli, vendar se že tako dobro poznam in iz izkušenj vem, da je dobro biti potrpežljiv. Če mi ne gre najbolje, je dobro malo počakati, biti tiho, da napad mine. Nisem več tako histeričen, če mi nekaj ne uspe. To se pogosto vidi na odru, kajti igralstvo je lahko zelo enostavno in čudovito ali pasje do konca. Občutek stati na odru in ne verjeti samemu sebi, je grozljiv in takrat si rečem, da bo prišel boljši dan, iz katerega bo vredno črpati.
Katera vloga je bila v vaših očeh polom?
Če se gledam samo od zunaj, bi rekel, da so bile vloge, ki sem jih odigral bolje, in tiste, ki so bile malo slabše. Vendar imam lastnost, za katero sem včasih mislil, da je dobra, danes pa sem ravno nasprotnega mnenja. Če čutim, da je predstava slaba, jo znam izpeljati tako, da na koncu izpade dobra. Menim, da bi bilo bolje, če bi doživel kdaj čisti fiasko, da bi prišel povsem na dno in bi se imel možnost ponovno povzpeti.
Kaj bi v svojem dosedanjem življenju označili kot največji uspeh?
Težko vprašanje. V profesionalnem smislu je moj uspeh nekaj odličnih vlog, od katerih naj izpostavim Kralja Ojdipa in Ball. V celoti pa se mi zdaj ponuja en odgovor, ki bo kmalu prišel na dan, kajti moja Andreja je noseča. Vendar tega še ne upam izpostaviti kot uspeh, saj zaploditi otroka, samo po sebi prav nič ne pomeni. Tudi rojstvo kot tako nič ne pomeni, je komaj začetek, saj pred dušo, ki je prišla na svet, stoji ta solzava dolina, ki se ji reče življenje.
Čemu dajete v življenju prednost, družini ali karieri?
Sem človek, ki zagotovo ne bi znal živeti brez močnega zasebnega življenja. Nisem sposoben cele dneve viseti v teatru. Najbolj me zadovoljuje prava mera profesionalnega in zasebnega življenja. To ravnotežje me osrečuje.
Se ti dve kategoriji znajdeta v konfliktu?
Nenehno. Prav to me vseskozi opredeljuje, da imam premalo ali preveč časa.
Si predstavljate, da bi zavoljo službe zamudili na porod?
Prizadevam si, da se to ne bi zgodilo, ampak nikoli se ne ve. Če se bo slučajno zgodilo, pa ne morem kaj dosti vplivati.
Kako se znajdete v situaciji, ko vaše poklicno menjavanje vlog nehote zaide v zasebno sfero?
Velikokrat so me spraševali, ali znam preklopiti, ko je konec predstave. Seveda znam. Slečem kostum, si obrišem masko in se odpravim domov. Vendar to, da neseš vlogo iz teatra, se dogaja na neki ravni, ki ni tako zavestna. Če obstaja problem v liku, ki te zanima, ga ne moreš kar preskočiti. Enostavno se zavleče nekam vate, in tega občutka se ne branim. To je povezano s smislom življenja, saj to, kar počnem, je vpliv profesionalnega življenja na mojo zasebnost. V nasprotnem primeru bi se tega zagotovo naveličal. Naj omenim, da odkar sem igral Kralja Ojdipa, sem postal bolj veren. Pa ne v katoliškem pogledu, ampak v božjem.
Se kot igralec pogosteje znajdete pred očitkom, da igrate tudi v medsebojnih odnosih?
Jaz lahko igram samo, če verjamem v stvari, sicer sem popolnoma zmeden, in prav to je vzrok, da sem zelo slab lažnivec. Znam pa odigrati laž, kot stanje, kar je nekaj povsem drugega.
Po tradicionalnih vzorcih so mame vzor hčeram, očetje pa sinovom. Je uspešna kariera očeta vplivala na vaše poklicno udejstvovanje?
Absolutno je vplivalo to, da sta oba starša igralca, drugače sploh ne bi vedel, da imam talent. Če je njegova kariera vplivala name, bi težko rekel, kajti nisva si tako zelo podobna, še najmanj fizično. Pri Kralju Ojdipu mi je po glavi pogosto rojil Ojdipov kompleks. To se ni dogajalo samo njemu, ampak se dogaja vsem nam. Je nekaj, kar je že na začetku položeno v moškega, tako očeta kot sina. Oče je tvoj prvi moški, s katerim moraš opraviti, kar koli že to pomeni. Enako je z mamo, ki je prva ženska v tvojem življenju, in to zagotovo vlečemo s sabo.
Katere značajske poteze ste dobili od mame in katere od očeta?
Od mame je ta, da se za vsako stvar zjočem, od očeta pa, da sem malce težak.